Nova pridobitev je premikalka – oz. ranžirna lokomotiva SŽ 643-026, strojevodje ji pravijo tudi Đura. To ime je dobila ker so jih delali v tovarni Đuro Đaković.
Malo zgodovine o lokomotivi
“V začetku petdesetih let je francoska industrija tirnih vozil Brissoneau & Lotz izdelala prototip štiri osne diesel električne lokomotive. Francoski inženirji so v glavnem kopirali ameriške lokomotive, ki jih je v Francijo pripeljala ameriška vojska v času osvobajanja Francije. Tako je leta 1953 nastala “nova” francoska diesel električna lokomotiva vrste SNCF BB 63000. Za svoje potrebe so izdelali 580 teh lokomotiv.
Nova lokomotiva je pokazala za tisti čas odlične rezultate. Sprva so jih uporabljali za vse vrste vlakov, kasneje pa predvsem za tovorne vlake in za vožnjo na stranskih progah. Slaba stran teh lokomotiv je bila razmeroma nizka končna hitrost (80 km/h), kmalu pa se je pokazalo, da tudi moč 825 KM ni dovolj za naraščajoči promet, zato so jih prestavili v težko premikalno službo. Kot premikalke so bile v uporabi več desetletij in so s svojo prisotnostjo zaznamovale del želežniške zgodovine SNCF.
Lokomotive so izvažali v različne države npr. v Belgijo, Španijo, na Kubo in Jugoslavijo.
Prve lokomotive so v Jugoslavijo prišle leta 1961, nosile so oznako JŽ 642. Kmalu zatem je za potrebe JŽ v tovarni Đuro Đakovič stekla licenčna proizvodnja teh lokomotiv. V ĐĐ so za potrebe JŽ do leta 1973 izdelali preko 100 lokomotiv. Želežničarji so jih krstili “Đurica”. Prve lokomotive so bile kopije francoskih, vsaka nova serija pa je imela nove spremembe, ki so jih naredili v ĐĐ (dvojne komande in parni generator za gretje potniških vlakov). Teža lokomotiv se je gibala od 62 do 67.2 tonami.
Leta 1973 so začeli delati novo lokomotivo JŽ 643, ki je imela močnejši 925 Km motor, dva dodatna žarometa, enega nad drugim.
Danes so lokomotive SŽ 642 in 643 še vedno v uporabi, čeprav se zdi, da so njihovi dnevi šteti. Služijo le še za premikalne potrebe in občasno za prestavljanje vagonov, ter kot nabiralni vlak.
Skupaj s stroji 661 so v šestdesetih in sedemdesetih letih zaznamovale tedanji promet na naših progah in pospešile zaton parne vleke.”
Montaža dekoderja v lokomotivo
Lokomotiva na testni vožnji
[cryout-button-color url=”#” color=”#47AFFF”]Dodano, 10.08.2014[/cryout-button-color]
Problem pri modelu je, da so kolesa mastna, sama lokomotiva je sestavljena zelo šlampasto. Lokomotiva je na DC delovala brez problemov, preverjeno v trgovini in kasneje pri meni pred vgradnjo DCC dekoderja. Ko sem v lokomotivo vgradil DCC dekoder se lokomotiva ni prestavila niti za milimeter. Prvo kar sem naredil je bilo razdiranje podstavnih vozičkov, čiščenje koles in odjemnih mest. Po tem posegu je lokomotiva vsaj vozila, čeprav z samo vožnjo nisem bil zadovoljen.
Proizvajalec dekoderja ponuja rešitev za takšne težave. Lahko se dokupi Power Booster, ki stane cca 35 Eur, kar je absolutno preveč za en kondenzator, diodo in upor. Na srečo so v navodila dali tudi shemo, kako se takšen Power Booster naredi.
Shema vezave
Vgradnja boosterja v lokomotivo
V lokomotivi je zelo malo prostora, zato sem prestavil zvočnik v kabino, na njegovo mesto sem dal tri SMD kondenzatorje, katerim sem odstranil podnožja. Kondenzatorji so 220mF/25V, tako da sem dobil vrednost 660mF, kar zadostuje. Prav tako sem podaljšal čas praznenja kondenzatorjev z CV 113. Privzeto ima dekoder to funkcijo izključeno. Sedaj lokomotiva lepo vozi.
